Kako mi je narava spremenila življenje

Vedno sem oboževala pomlad. Narava se prebuja, ptice so vse glasnejše, vreme pa vse toplejše.

Poletje se mi je zdelo prevroče, jeseni je bilo preveč dežja in da sploh ne začnem o mrzli zimi in premočenih čevljih.

Ni se šlo samo za letne čase. Šlo se je za moje življenje. Nekatere stvari sem imela rada, toda večine sem se izogibala in ves čas sem čakala na boljše čase. Kmalu mi je postalo jasno, da v bistvu sploh ne živim. 

Želela sem si okusiti vse. Slabo, dobro, vroče, mrzlo in megleno. 

Tako sem si nekega zimskega večera obula nepremočljive čevlje in se odpravila na Pohorje. O bog….

Zamujala sem vonj snega. Mirnost dreves in sijaj snežne odeje. Zamujala sem božanski občutek miru in tišine v gozdu. Ko sem se spomladi vračala iz hriba, so me v dolini že pričakale vijolične cvetlice in čebele, ki so pridno nabirale nektar. Dnevi so se daljšali, poletje pa je bilo resnično vroče. V naravi sem tako ostajala do noči in občudovala, kako se prižigajo zvezde in kako kresničke plešejo nad travnikom. Listje je počasi spreminjalo barvo in povsod so bili rjavi, rdeči in rumeni odtenki, kot bi največji umetnik zavihtel svoj čopič. 

Spremenila sem se. Vse sem vzljubila. Zaljubila sem se v svoje življenje.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s