Uvod

Včeraj sem spet polnila baterijo. Ker že od nekdaj čutim, da mi to popolnoma brezplačno in brezpogojno nudi narava, se vse bolj obračam nanjo. Povsem me je prevzela neverjetna inteligenca dreves, njihovega koreninskega sistema, Zemlje, kamnin,…

V bistvu sem začutila, da naredim korak naprej in vas povabim v svoj svet. Da vam razgrnem zaveso, kako si lahko pomagate sami. Kako se pozdraviti, kako poiskati stik s samim s seboj, kako najti tisto pot, ki vam je pisana na kožo.

Sem velik skeptik. Priznam, da dolgo nisem verjela v nič, česar se ni moč dotakniti, ali bolje rečeno, v nič česar ni mogoče dokazati. Zato sem se, pa naj se sliši še tako ironično, zdravljenja same sebe – lotila sama. Kako logično, a ne?

Priznam, da bi mi bilo veliko lažje, če bi se učila od kakšnega bioenergetika, dokumentarnih filmov, knjig,… Toda sedaj vem, zakaj sem izbrala to pot. In kar je najbolj smešno – položena mi je bila v zibelko. Moj oče je velik ljubitelj planin, dedek pa živali. Babica mi je že kot otroku nosila kristale. Kaj sem si mislila o vsem skupaj? Ateja sem pošiljala v tri krasne, ko me je vlačil v tiste “brege”, živali so me sicer takoj začarale, kristali pa so bili samo eni kamni za okras. Ne rečem, da mi niso bili všeč in da me niso pritegnili, toda vsemu skupaj nisem pripisovala velikega pomena.

O svojih izkušnjah in težavah s katerimi sem se soočala, sem pisala že v blog zapisih, zato se ne bom ponavljala. S svojimi vzorci sem se spoznavala na zanimive načine, toda vedela sem, da bom nekoč našla ključ.

Skozi meditacijo sem našla tišino v sebi. Našla sem tisti skriti kotiček, ki je moje bistvo. Tako sem spoznala, kdo sploh sem in kaj želim. Nato sem obiskala nekaj delavnic in svojemu egu zadala prvi udarec. Končno sem mu dokazala, da ni vseveden. Sposodila sem si nekaj knjig in iz vsake vzela koščke tistega, v kar sem verjela in tistega kar sem začutila. Nočem dolgoveziti, zato bom napisala bistvo. Zgubljeno sem se počutila odkar vem zase in pri skoraj 28. letih sem se spet našla. Našla sem se tam, kjer se je vse začelo.

V zemljenju.  Sama beseda pomeni povezanost z Zemljo in jo najdemo v mnogih kulturah, tradicijah in duhovnih praksah. Povezana je s čustvi ravnovesja, povezanosti, osredotočenosti, biti vsidran, a hkrati v toku.

Želim ugotoviti, kaj se zgodi vsakič, ko gremo v naravo.

Vem, da je o tem napisanih nekaj knjig, toda želim globje. Želim lastno izkušnjo, predvsem pa nadgraditi znanje, ki ga že imam, morda vse strniti v knjigi.

Vse vrste na tem planetu so oblikovane s silami in prisotnostjo Zemlje ter vesolja, kar pomeni, da je naša povezava z ostalimi organizmi, s čimer mislim človeško raso, mnogo močnejša in čistejša, kot si sami predstavljamo. Tako z živalmi, kot z vodo, kamninami in drevesi, ki se sporazumevajo, sodelujejo in delujejo na za mnoge, nedojemljiv način. Zemlja organsko in neorgansko vso življenje nenehno kopa s svojim skladnim elektromagnetnim poljem. Naša telesa in naša težnja se naravno nagibata, da bi se se združila z le tem, zato da bi sodelovala in delovala v harmoniji zunanjega sveta in tako našla svoj prostor v sistemu.

V novi rubriki, ki sem jo poimenovala Popotovanje k koreninam, vam bom opisovala svoje izkušnje in dognanja na zgoraj opisano tematiko. Trenutno sem zakopana med knjige o drevesih, da bi lažje razumela njihov način komuniciranja, njihovo energijo ter kako le ta vpliva na človeka, ki se pride sproščat v njihova zavetja in nato vse skupaj prenesti v prakso.

Spomladi, pa vas vzamem s seboj na celodnevna izobraževanja v gozdu, da boste lahko sami spoznali moč narave za dušo, um in telo.

Še nekaj utrinkov z zadnjega “polnjenja”.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s