Kako se je vse začelo in kdo sploh sem

14502889_630611070440869_7431471518444565970_nAAAAA, po resnici povedano se k pisanju bloga spravljam ze nekaj casa in vedno najdem izgovor ali pa imam “navdih”, ko res nimam priloznosti zapisati svojih idej.
No, sedaj sem pa rekla konec in evo me, pisem svojo prvo blog objavo.
Mimogrede, blogi zadnje case rastejo kot gobe po dezju. Sama imam idejo objavljati tu in tam, pa ko bom zacutila po trebo po izlitju svojih custev na ekran
Ze nekaj ljudi mi je predlagalo, da izberem ta nacin predstavitve sebe in svojega dela. Da sploh zacutite in vidite kaj pocnem, kaj se izvaja pod drustvo in kako razmisljam.
Moram priznati, da se ni tako lahko javno izpostaviti. Plus tega mislim, da me veliko ljudi, ki me poznajo iz srednjesolskih in studentskih dni nikoli niso videli v tej luci, oziroma jim te strani sebe nisem nikoli pokazala (morda namerno).
Toda ljudje se spreminjamo, rastemo, spoznavamo in to me je pripeljalo do tocke, ko sem spoznala, da to kar si mislijo drugi ne steje veliko, da zivljenje treba cutiti, ne analizirati in da je bolecina vcasih koristna.
Priznam, da sem ze kot otrok bila malo drugacna. Zelo rada sem brala, veliko casa sem prezivela v naravi in zbirala kristale. Toda vedno sem nekako ohranjala tisto ravnovesje med opisanim zivljenjem in “obicajnim” zivljenjem. To mi je nekako uspevalo do srednje sole, potem pa sem zaradi tega ostala brez druzbe. Ce se to ne bi zgodilo, sedaj ne bi pocela tega kar pocnem in defenitivno ne bi pisala te objave. Velikokrat sem bila sama in zato sem se imela priloznost nauciti veliko stvari o sebi. Cez nekaj casa sem spoznala nove prijatelje, fanta in na svojo drugo stran sem kar malo pozabila in jo odrinila. Padla sem v vsakdan in moje zivljenje je postalo rutina. Naredila sem veliko napak, imela zlomljeno srce in prizadela nekaj ljudi. Dan je bil dnevu enak, dogodki podobni eden drugemu. Vrtela sem se v krogu drame, prepirov, samozlorabnih misli.
Poudariti moram, da sem zelo iskrena, ko govorim o svojih izkusnjah. Ampak vse jemljem kot nujno potrebne, da je prislo do zloma in s tem “rojstva” nove razlicice Natje.
Sedaj imam druzino in s vsem bitjem se trudim razviti drustvo, ki bo ljudem pomagalo pri spoznanju, da vse kar potrebujejo ze nosijo v sebi. Trudim se zgraditi drustvo, ki podobno mislecim ljudem nudi zatocisce in pogovor, predvsem pa obcutek sprejetosti. Trudim se z organizacijo dogodkov, ki so dostopni vsem. Vse bolezni in bolezenska stanja izhajajo iz nasih custev, ne poznavanja samih sebe in zivljenja, ki ga ne zivimo tako, kot si zelimo.
Da se vrnem nazaj k svoji zgodbi. Se mi zdi kar primerna tema za BLOG #1.
Na neki tocki se je v meni nekaj sprozilo. Dobila sem, se opravicujem, ker bom napisala v anglescini, ampak res pase “ko ata na mamo”, SLAP IN THE FACE. In to ogromen. Tako velik, da obstanes in se vprasas, ce se to res dogaja tebi. Del mene, ne,… Vecina mene je zelela obupat. Ne na nacin, da bi si kaj storila, ampak na hujsi. Na nacin, ko vec ne okusas zivljenja. Ko vec ne uzivas v vsej paleti custev, ki so ti dani, kot cloveku. Na nacin, da bi se spremenila v tecno in zagrenjeno zensko. V zensko, ki hodi v sluzbo, ki jo spravlja v depresijo. V zensko, ki golta tablete in se zdravi za depresijo. V zensko, ki ne uziva v seksu in ki so ji za vse krivi drugi. Drzava, zdravniki, bivsi, sosed, prijatelji,… V zensko, ki sedi doma in svoje zivljenje zivi skozi nadajevanke in resnicnostne sove, svojo potlaceno jezo, pa spusca s kricanjem na otroke.
Toda nekje je pocilo se nekaj. Nekaj kar me je vdarilo se mocneje in zavpilo D O V O L J!!!!! In ja, bilo je tezko. Veliko sem jokala. Toda koncno sem vedela, kaj sem. Sem Survivor. Sem vec kot samo telo in zivljenje je vec, kot samo boj po prezivetju, pehanje za statusnim polozajem in denarjem. Je vec kot to, da drugi mislijo, kako oh in sploh sem. Je vec kot dober avto in telefon. Je vec kot suho telo in velike joske. V svetu je vec kot samo to, kar lahko kupis in to kar lahko primes.
Veliko sem hodila v naravo in veliko sem brala. Toda kmalu ugotovila, da mi knjiga ne more dati to, kar mi daje svez zrak, pticje petje, smeh otroka in umiritev mojega uma. Meditacija mi je resila zivljenje. Skozi njo sem se naucila poslusati sebe. Ugotovila sem kdo sem in kaj si zelim.
Obiskala sem veliko delavnic in se naucila dela s cakrami, kristali ter energijo dreves in Zemlje. Naucila sem se delati Access Bars tretmaje, postala sem REIKI uciteljica. Vsa zdravila sem pometala vstran.
Ujela sem se tudi v past lastnega ega in dobila obcutek, da sem pozrla vso pamet sveta. Toda to ni duhovnost, predvsem pa ni harmonija, ki si jo zelim. Spoznala sem, da ima vsak svojo realnost in da vsak zase potrebuje drugo izkusnjo, ki ga oblikuje v nekaj, kar si zeli postati. Vsi svet cutimo in vidimo drugace. Nehala sem lepiti etikete na ljudi in sprejemati ter dajati moznost prav vsem. Odpustila sem. Predvsem pa sem nehala kazati s prstom.
Zelo cenim ljudi, ki kljub poplavi materialnega, vcepljenega in naucenega, odprejo svoja srca in preprosto ljubijo.
Zelo cenim vse ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo in sirijo luc, v teh casih svet to krvavo potrebuje. Vsak na svoj nacin in vsak s svojo tehniko. To je car sprejemanja.
In kaj je zame duhovnost in osebna rast?
Moja duhovnost je unikatna. Ne opravicujem se, ker/ce ne spadam v “duhovno” skatljico. Ustvarjam svojo carovnijo si dovoljujem izbirati, kaj v zivljenju bom slavila. Ne sledim Jezusu, Budi, Alahu, zavodu, tehnikam, metodam. Sem samosvoja dusa in delujem na podlagi srcnih odlocitev in zeljah svoje duse. Sledim vibraciji in energiji, ki je ista ali visja, kot moja. Moja cerkev je narava.
Ne zelim si biti vodja ali uciteljica, ki ji vsi nemo sledijo. Zelim si usmerjati in pomagati, predvsem pa dokazati, da smo vsi energetska bitja in da vso znanje, ki ga iscemo zunaj sebe, pocivamo v nas. Zelim si nauciti ljudi, kako dostopati do vsega tega.

Tako. Mislim, da je za prvic dovolj. V naslednjih objavah vam bom predstavila meditacijo ter zapisala kaksno dogodivscino iz nasih dogodkov.

Hvala za vas cas, da ste to prebrali. Upam, da se kdaj spoznamo.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s