Predalčki, ego in bose noge

Mirno življenje.

Že dolgo več ne verjamem, da je to vpliv zunanjih okoliščin.

Mir je stanje duha, uma in telesa.

Zagovarjamo se, da nas je ujel sistem. Služba. Družbena ureditev. Finance. Oblast.

Preveč smo omejeni. A ne z betonom. Plastiko. Procesirano hrano. Avtomobili. Bliščom.

Omejeni smo s svojimi prepričanji in predalčki, ki smo jih ustvarili v svoji glavi.

Če hodi bos – je čuden.

Če ima tattooje – je upornica.

Če ima pink lase – išče pozornost.

Če ima dosti denarja – je uspešen.

Če ima nov avto – je srečen.

Če meditira – je duhoven.

Toda… kaj pravzaprav je uspešnost? Kaj je uporništvo? Kaj je duhovnost? Kaj je sreča?

Vse ne potrebuje naziva. Etikete. Hashtag-a.

Daj, sedi s človekom za mizo. Naroči čaj. Pivo. Kavo. Viski.

Izklopi ego. Izklopi um. Zakleni predal z etiketami. Prisluhni. Začuti vibracijo. Ujemi energijo. Opazuj iskrico v očeh. Osvobodi.

Vseeno mi je “kdo” si. Zame samo popotnik v iskanju svojega smisla. Popotnik, ko me lahko kaj nauči. Mi odpre obzorje.

Nočem več duhovnih učiteljev. Nočem več gibanj, kjer je samo ena pot pravilna pot.

Hočem več ljudi s strastjo. Iskrenih in povsem “navadnih” smrtnikov, ki si drznejo slediti tistemu, kar jim daje iskrico. Tistim, ki upajo spregovoriti. Hočem bosonoge hribolazce. Hippie plesalce. Fine dame. Razgledane poslovneže. Ambiciozne mame. “Tabolše” kuharje.

Hočem ljudi, ki verjamejo vase. Podpirajo druge. Hočem tiste, ki me pogledajo v oči in z menoj delijo vse kar je v njih. Popolnoma brez sramu.

Ko se boš dokopal do svoje sredine in svojega bistva, bo odpadel ves balast. Vse umetno. Vse plastično. Vse procesirano. Ostal boš samo ti.

Ko ljudje govorijo

Ko ljudje govorijo,…

Mislim, da smo se s tem srečali že vsi.

Danes pišem o tem, ker vem, da je to ena izmed najtežjih stvari, ko pride do našega ega in do naših vzorcev.

Greš skozi težko obdobje v življenju.

Ne več veš kje si, kdo si, kaj si. Stvari se nalagajo, življenje pa brez usmiljenja teče naprej. Kljub temu, da biješ osebno bitko, ki ti ne da jesti, dihati in spati.

Moraš vstati. Peljati psa na sprehod. Se obleči. Nahraniti sebe in otroka. Iti v vrtec. Delati. Skuhati. Vzdrževati socialno življenje.

Vem, da je težko. Vem, o čem govorim. V zadnjih dveh tednih sem izgubila več kot 3 kilograme. Glavobol je prisoten, ko se zbudim in ko zaspim.

Ker potočim solzo, ko me sodelavke vprašajo, kako sem in ker se mi to zgodi tudi pred sinom. Ne skrivam je, ker ne skrivam čustev in ker ga učim, da se vedno ne cedita med in mleko.

V življenju prevzemamo različne vloge. Včasih smo žrtev, včasih krivec. Včasih nas kdo prizadene, včasih smo mi tisti, ki prizadenemo nekoga drugega.

V vsej drami in zmešnjavi, pa ljudje govorijo.

Sploh ni važno kaj. Resnice ali neresnice. Zgodbe kar krožijo in še preden se obrneš, se znajdeš v mariborski Santa Barbari.

Ne glede na to, kako trdo kožo imaš, ti enkrat poči. Pritisk je prevelik. Dovolj imaš vseh in vsakogar. Ego plane v ospredje.

Ego ni vedno tvoj sovražnik. Včasih je tvoj dober prijatelj. Govori ti, da ti je vseeno za druge, da selo naj pač govori, da te itak nihče nikoli ni razumel in da te pač nisi dovolj dober za ljudi in naj se ne družijo s teboj. Si na vibraciji jeze, ki te dvigne. A pazi, da te ne prevzame. Takrat svoje resnične občutke tiščiš vase in vedno znova se bodo vračali v še hujši obliki. Poleg tega, pa… jeza se bo ohladila. Naj s tebe ne zletijo stvari, ki jih bi obžaloval celo življenje.

Zato se ustavi. Vem, da boli. O tebi govorijo ljudje, ki s teboj niso spili ene pijače. Ljudje, ki niso s teboj preživeli praktično popolnoma nič časa. To so ljudje, ki se niso niti potrudili razumeti tvoje okoliščine ali te vsaj vprašali za tvojo plat zgodbe ali zakaj si reagiral tako kot si.

Jeza se tako še bolj nabira. Izgubljaš svoj center, izgubljaš stik s samim seboj. Sedaj je ego tako velik, da pozabiš še na svoje prijatelje, ker se sliši samo še: “jaz, jaz, jaz,…”

Na tem mestu bi se rada opravičila vsem, ki so bili žrtev mojega ega.

Še pred tremi leta tega sploh ne bi prepoznala. Šla bi čez trupla, da predstavim svojo plat in vsem bi dokazovala svojo resnico.

Tokrat pa se obračam vase. Iščem odgovore.

Ker se zavedam, da je opravljanje velik problem med vsemi ljudmi in ker se zavedam, kako besede bolijo ter kako daleč, lahko pripeljejo posameznika, sem nehala govoriti o drugih ljudeh.

Ne samo, ker jih s tem prizadenem in jih potiskam še globje na dno, kar itak pove več o meni, kot o njih, ampak tudi zato, ker sem ugotovila, da je to kar me jezi, oziroma da je to kar pritisne na moj gumbek, odlična priložnost za učenje. Ko me neko dejanje ali besede nekoga drugega, ki se v bistvu sploh ne tičejo mene in mojega življenja tako “podžgejo”, da o njih razmišljam in se jezim, se ustavim in raziskujem od kod to izvira in zakaj sem se odzvala na tak način.

Življenje nikoli ni črno belo. Je cela paleta čustev in dejanj.

Če resnično želiš razumeti sočloveka, ga pokliči, spoznaj, ozavesti kaj doživlja in kako se ob tem počuti.

Ne preživljaj časa, ki bi ga lahko porabljal za svoje interese, tako da razmišljaš o življenju drugih. Lahko bereš, kuhaš, meditiraš, plavaš, spiš, greš v planine, na čaj s prijateljico, ki je nisi videl že 100 let. Delaš lahko kar ti srce poželi, zakaj bi zapravljal čas tako, da ga podarjaš ljudem, ki ti niso po godu? Tvoja energija je preveč dragocena za kaj takšnega.

Sojenje in opravljenje drugih ti prinaša ogromno omejitev.

Kolikokrat se ti je zgodilo, da si o nekom slišal nekaj “slabega” in ga namerno blokiral s svojega življenja, potem pa je po nekem naključju zajadral v tvoje življenje in postala sta dobra, če ne najboljša prijatelja.

In kaj storiti, če krožijo zgodbe o tebi?

V prvi vrsti – bodi sočuten.

Do sebe in drugih. Ti nisi to, kar govori o tebi nekdo, ki te ne pozna. Si neomejeno bitje, ki sledi svojim občutkom. Ki se uči. Ki kdaj spremeni mnenje. Ki pade in se pobere. Ki naredi napako. Ki joče. Ki se smeji.

Normalno je, da se vsi ne bodo strinjali s tvojimi dejanji, a oni ne živijo tvojega življenja. Ti ga. Zato se sprejmi, objemi in osvobodi.

Bodi nežen. Ljudje, ki se nenehno pogovarjajo o drugih, v sebi niso srečni. Pomagaj jim poiskati sočutje, ki ga skrivajo v sebi.

Odpusti jim.

Poišči tolažbo in nasvet, ko ga potrebuješ, predvsem pa ne dovoli, da ti takšne stvari pokvarijo odnos s “tvojimi” ljudmi. Naj ego ne bo preglasen.

Živeti “off the grid”?

Življenje v sožitju z naravo me je privlačilo od nekdaj.

Lasten vrt, cvetlice, bose noge, sonce, ohlapna oblačila, sveža jutra in skuštrani lasje. Vrhunsko!

Ker imamo lastno posestvo, kjer bi moj sanjski dom lahko uresničila, zadnje čase veliko brskam po Youtube in internetu. Ugotovila sem, da se vse več ljudi odloča pustiti službo, spakirati minimalne osnovne potrebščine in zapustiti “civiliziran” svet.

Razlogov je več, najpogostejši pa so – ljubezen do narave, nepomembnost materialnega, družba v kateri se ne najdeš, finančno stanje ali pa mešanica vsega skupaj.

V enem izmed videov je Miriam Lancewood, ki s svojim možem živi v gozdovih Nove Zelandije, na vprašanje, kako sedaj gleda na ljudi, ki živijo v mestih, odgovorila, da nas ne razume. Ne razume kako se spopadamo z nenehnim pritiskom, utrujenostjo, ne razume kako lahko ostajamo vitalni in jasnih misli.

Ta stavek mi je dal misliti. Tudi jaz tega ne razumem. Ujeti smo v umetnem sistemu, kjer so nas prepričali, da smo demokratični, v bistvu pa moramo, če želimo sebi in svojim otrokom zagotoviti normalno življenje, delati najmanj 40 ur na teden, kjer se od nas pričakuje rezultate, napredek in doprinos k rasti podjetja. Celo življenje živimo v prepričanju, da moramo biti dobri v šoli, uspešni v športu/glasbi/krožkih, da moramo doprinesti k družbi, biti “dobri”. Od nas se pričakuje določen izgled, stil oblačenja in celo razmišljanja.

Koliko izmed nas, pod vsem tem sploh ve, kdo je, kaj želi in kam je namenjen?

Prepričani smo, da smo dobri starši, če imamo redno službo, ker potem lahko otroku zagotovimo vse kar potrebuje. Kaj pa naš čas? Je sistem pravilno nastavljen, če je moj otrok bolan, pa ga moram dati v varstvo, zato da grem lahko delat, da bom lahko kupila hrano, zdravila in plačala vrtec?

Kje je skupno pripravljenje kosila, obiranje vrta, petje, jutranje stiskanje v postelji in tekanje po travniku?

Kaj pa potrebuješ ti, ko se ne počutiš dobro? Bližino svojega ljubljenega ali nove hlače?

Mislim, da je to moj glavni razlog, da si želim zapustiti mesto in sistem ter biti samooskrbna. Prišla sem do točke v življenju, ko mi statusni simbol ne pomeni popolnoma nič. Materializem se je tako globoko zakoreninil v našo družbo, da si sojen glede na telefon, ki ga imaš, avto, ki ga voziš, stanje na TRR računu in kako oblikovane imaš obrvi. Ko umreš, ne bo pomembno katere čevlje si nosil, ampak kje vse si z njimi bil, kaj si doživel, koga si v njih nasmejal, peljal na izlet in objel.

V času, ko tehnologija prevzema planet, smo pozabili na medsebojne odnose, iskrenost, človečnost, predvsem pa resnično povezanost družine. Verjamem, da je to glavni izvor vseh bolezni, s katerimi se spopadamo v današnjem času.

Povezave do video vsebin ljudi, ki živijo “off the grid”:

Miriam in njen mož

Britanci, ki so prodali vse in živijo v jurti

Natja, zakaj ne ješ mesa?

Ker mi ne paše.

Okej. Vem, kakšni stereotipi krožijo o nas “travojedcih”. Da smo vsiljivi, bledi, slabega zdravja, fanatiki in da jemo travo. Slišim še izjave, da se “filamo” z nezdravo sojo (ki je gre 75% za prehrano goveda, ki ga jedo vsejedci) in da živalim odžiramo hrano (ne bom niti začela razlagati, kako skregano je to z logiko).

Ne bom se obešala na dejstvo, da mi take izjave ne narišejo nasmeška na obraz (pa imam dober smisel za humor), ampak prej tisti sarkastičen pogled, če je kuharsko znanje posameznikov res tako omejeno, da si meso začinijo s travo in da na njihovem jedilniku ni nič druga, kot mesni obroki.

In ne, to ne bo objava, ki bi ljudem želela spremeniti mnenje ali “nabiti” slabo vest. Je zgolj oseben zapis namenjen tistim, ki mi nenehno postavljajo vprašanje z naslova ter tistim, ki rabijo malo vzpodbude ali so zgolj radovedni in se s plant based načinom življenja šele spogledujejo.

Že kot otrok sem imela veliko sočutja do živali. Mislim, da je za to v veliki meri odgovoren moj dedek. Odraščala sem med psi, mačkami, pticami, kačami,… Sem bila eden izmed tistih otrok, ki je domov prinesel ranjenega vrabčka, pohojenega polžka s hišico in bila sem tisti otrok, ki je deževnike vedno umikal s pločnika, da kdo ne bi stopil nanj.

Moje zdravje je bilo v osnovni in srednji šoli šibko. Pritisk sem imela grozno nizek in nenehno sem izgubljala zavest. Moj trebuh je bil napihnjen, menstruacije pa tako močne, da so bili obiski ginekologinje na tedenskem sporedu. Mučile so me migrene, ki so bile tako neznosne, da sem bruhala od bolečine. Pri 17. letih sem imela rano na želodcu. Bila sem suhica in na svojo prehrano nisem niti pomislila. Srečna sem bila, ker sem lahko jedla, kar sem želela in se ne zredila. Dnevno sem jedla meso, mastno hrano in pila mleko.

Prvič sem imela pomisleke glede mesne prehrane, ko sem na faksu opravljala prakso. Naletela sem na članek o vegetarjanstvu in nekaj mi ni dalo miru.

Nekega popoldneva sem se vračala s sprehoda in našla poškodovano siničko. Vsa iz sebe sem klicala dedka, odpeljali smo jo k veterinarju in še nekaj dni nisem zatisnila očesa. In potem se mi je postavilo vprašanje:

“Zakaj ješ ene in rešuješ druge?”

Naslednji dan sem si po malico šla v Loving hut. Od takrat se nisem dotaknila mesa. Priznam. Imela sem trenutke slabosti. Sploh, ko sem izločala še mleko in jajca, a o tem kdaj drugič.

Svojega novega načina prehranjevanja sem se lotila povseeeem napačno. Velike količine sira, kruha in testenin. Prvič v življenju sem se zredila. Ko sem zanosila, pa še bolj…

Po rojstvu sina so se moje prioritete spremenile. Veliko več sem dala na svoje mentalno zdravje in dobro počutje. Želela sem si več energije, zdravja in vitalnosti. Začela sem meditirati, na silo piti vodo (jap, včasih v celem dnevu nisem spila niti kozarca tekočine), se gibati na svežem zraku. Zaželela sem si močnega telesa. Ne zato, ker bi strmela k nekim idealom, ampak zato, da bi ga vzljubila in zaživela z njim. Da bi skupaj premagovala ovire, dosegala cilje in se dobro počutila.

Hrepenela sem po sveži zelenjavi in sadju. Hrepenela sem po izvirski vodi, bosi hoji po gozdu in povezavi z naravo.

Moje prehranjevalne navade še vedno niso idealne. Mali čokoholik še kar noče iz mene. A počasi stopam proti svojim ciljem.

Če nimaš idej, kaj jesti, brez skrbi! Večkrat na teden bom s teboj delila svoje dnevne jedilnike in namige za boljše počutje telesa, uma in duha.

Za konec bi z vami delila še nekaj influenserjev, ki so mi še vedno v velik navdih:

Melita Ivana blog

Agnes Krown

Slovenian Vegan

Raw alignment (Youtube kanal)

Teal Swan (Youtube kanal)

Seznam pogosto dopolnjujem in redno vas bom “updejtala” s povezavami.

Do takrat pa bodite v cvetju 🌸

Jeb*š lepotne ideale!

“Močna si. Zmoreš.”

To so besede, ki jih ponavljam svojim prijateljicam. “Imej se rada. Vzljubi vsako brazgotino, strijo in mozoljček. Vse te nepopolnosti so tvoja zgodba. To si ti.”

Toda prvič v življenju te besede namenjam tudi sebi. Odjebi photoshop in instagram filtre. Sprejemanje sebe je v času lepotnih idealov, ki jih postavljajo zvezdnice, prava revolucija.

Vsaka strija ima svojo zgodbo. Vsaka je nastala, ko je v meni rastlo novo življenje. Spominja me na čas, ko je moj trebušček rastel z dneva v dan. Na čas, ko sem čutila prve gibe svojega sina. So opomnik, da je moje telo močno in sposobno.

In zato ga obožujem. Prvič v življenju. Daje mi še več prostora za ustvarjanje. Še raje pripravim domače maslo za telo in ga nežno negujem. Še raje ga hidriram z izvirsko vodo, velikimi količinami sveže zelenjave in sadja. Še raje se odpravim v hribe, krepim mišice in dosegam svoje cilje. Še raje ga okrasim s tetovažo in poleti oblečem lahkotno obleko. Še večkrat si privoščim kopel, sprostitveno glasbo in še večkrat mu namenim počitek in meditacijo.

Nikoli nisi “preveč” ali “premalo”.

Ljubezen do sebe je radikalna.

Kako vonj vpliva na naše telo, duha in misli?

Ste kdaj zavonjali cimet in takoj pomislili na Božič? Ljudje temu pravimo tudi nostalgija, a v resnici je zadeva še bolj zanimiva.Celice v nosu so povezane z limbičnim sistemom, ki je del velikih možganov. Gre za prstanasto oblikovan del predel v nostranjosti možganov, ki obdaja vrhnji del medmožganov in možganskega debla.
To je najstarejši del naših možganov, ki vpliva na naša čustva, obnašanje, dolgotrajni spomin in ljubezen.

Raziskave kažejo, da so z vonjem povezane tudi naše sanje, koncentracija, bolečina in celo nakupovalne navade (dokazano je, da če trgovino odišavijo z določeno aromo, izdelek kupi večji odstotek ljudi in to po dražji ceni).

Presenetljivo je to, da se v bistvu naučimo vonje povezati z določenimi dogodki iz svojega življenja. Torej na nas ne vplivajo, kot droga, ampak so priučene, kot naprimer zgoraj omenjen cimet in Božič.

Z vonjem si tudi nek dogodek zapomnimo s kar 65% natančnostjo, medtem ko tistega, ki smo ga izoblikovali z vidom, v 50% pozabimo v nekaj mesecih.

Kako pa vonj na nas vpliva med meditacijo?

Vonji začimb, zelišč in cvetlic, imajo na nas terapevtske učinke. Iz tega se je razvila tudi aromaterapija.

Sproščanje uma in telesa postaja v današnjem času zelo pomemben del življenja. Sama sem z meditacijo z aromami rešila svojo nespečnost.

Zelo pomembno je tudi, da poznate prave mešanice eteričnih olj, tako bo učinek seveda veliko večji. Nekaj osnovnih sem vam zapisala na koncu objave.

Sama med meditacijo olja zmešam z vodo v difuzorju. Inhaliranje le teh pomaga pri umirjanju in jasnosti misli.

Katera olja uporabljam?

Če povem po pravici, mi je nekaj časa bilo povsem vseeno, samo da so dišala. Potem, sem se poglobila vase in prišla do zaključka, da za svoje zdravje želim le najboljše, a da hkrati ne želim škoditi drugim.

Če želite prebrati več o eko idelkih, lahko vse o mojih raziskavah preberete tukaj. Prav tako mi je zelo pomembno, da izdelki niso testirani na živalih, o tem sem pisala tukaj.

Prejšnji teden sem v facebook skupini iskala nekoga, ki bi bil pripravljen za moje meditacije ponuditi eterična olja, ki so ekološka in cruelty free.

Javila se mi je Katja iz Lava Aroma. Ukvarja se s prodajo eteričnih olj, difuzorjev in aromaterapvtskega nakita. Več o njenih izdelkih si lahko preberete na njeni strani

Katja se je tako ponudila, da mi pošlje eterično olje po izbiri, ki ga bom lahko uporabljala na meditacijah, ki jih v Mariboru prirejam dvakrat mesečno. Komaj že čakam, da jih uporabim. Za začetek sem izbrala cedro, ker sem naravnost zaljubljena v njen vonj in ker ima zame res poseben pomen. Katja mi je v paketku poslala še zapestnico s kristalčki in lava kamni. Komaj čakam, da vam jo pokažem.

Obljubila sem vam še osnovne kombinacije olj:

Če se počutite “megleno” in neskoncentrirano, uporabite:

  • 4 kapljice limone
  • 2 kapljici črnega popra
  • 2 kapljici evkaliptusa

Če se nikakor ne morate pomiri, uporabite:

  • 2 kapljici kamilice
  • 4 kapljice sandalovine
  • 2 kapljici nerolija

Če ne morate zaspati, uporabite:

  • 4 kapljice sivke
  • 2 kapljice cedre
  • 2 kapljici žajblja

Če rabite več kreativnosti in strasti, uporabite:

  • 2 kapljici pačulija
  • 2 kapljici vrtnice
  • 4 kapljice ylang ylang

Mati narava nam je svoje zaklade podarila v izobilju. Uporabite jih pametno, uživajte v njih in poskrbite za svoje dobro počutje ter zdravje

Energija ljubezni

Toreeeej, izgubil/a si nekoga, za katerega si mislil/a, da je ljubezen tvojega življenja.

Misliš, da bo tako bolelo zavedno, ampak obljubim, da ne bo. Ne rečem, da se boš nekega jutra prebudil/a in bo tako, kot da se nikoli ni nič zgodilo, ker ne bo.

Izguba bo trajna. Tukaj ni če-jev. 

Če izgubiš neverjetno osebo, bo tukaj vedno praznina, ki je ne more zapolniti nihče drug. 

Lahko najdeš druge ljudi. Lahko ustvariš druge spomine, toda le ti bodo nekje na drugem prostoru v tvojem srcu. Toda mesto, ki je pripadalo tej osebi, bo ostalo prazno. 

Ljudje smo unikatna in zakomplicirana bitja in ko se dva združita, je tudi njuna povezava, ki sta jo ustvarila, tako posebna in enkratna. Zato se ne trudi nadomestiti oseb iz svojega življenja. Ker ne moreš.

Opusti mišljenje, da več nikoli ne boš ljubil/a, kot si prej. Prenehaj primerjati razmerja enega z drugim. 

Ljudi ne ljubiš “bolj” ali “manj” – ampak samo na drugačen način. 

In to je okej. 

Spet boš našel/la ljubezen, ampak ne enake, saj ena ljubezen nikoli ni ista drugi in ko boš to zmožen/na sprejet ter se popolnoma odprl/la tej ideji, boš lahko odšel/la naprej.

Odkrij svojo povezavo z naravo